v času roberta langdona (#5)

dan brown - izvor

pomislila sem na roberta langdona, času, se mi zdi, precej primerno. neka kuga, bolečina, smrtonosni virus, ki bo zadel celotno človeštvo. v zadnjem trenutku nas ponavadi reši nihče drug, kot profesor simbolike, s svojim eidetičnim (prava beseda za fotografski spomin), teorijami zarote (ki jih pozna samo 7 ljudi na svetu), skrivnostnimi hodniki (za katere vedo le trije na svetu), pa vedno krasno mladenko (obvezno temnolaso) ob sebi. če nič drugega, robert langdon kljubuje statistiki, garant sto procentno.

včasih paše.

brownov suspenz tudi paše. gradi, gradi, gradi, kar čutiš, kako sediš vedno bolj pokončno. ali pa se dvigneš iz ležečega v sedeč položaj. ta suspenz lahko zmoti samo dvoje. prvič, da traja predolgo in te mine. drugič, da se zaletiš v steno razočaranja, ker se na koncu ne zgodi nič, ali pa se zgodi svetovno razočaranje. bojim se, da je izvor vključil oboje.

tokrat se sprašujemo tri vprašanja: od kje smo? kdo smo? kam gremo? kot človeška rasa. glavni dve vprašanji sta: nas je ustvarila višja sila (spet ta katoliški bog teorije zarote) ali znanost (ki je ali ni, vedo le tisti, ki vedo, upam si vsaj misliti, da če je že, je grdo na kruh namazano poenostavljena). do tega spoznanja je prišel računalniški genij edmond kirsch, langdonov bivši študent in prijatelj, ima več kot preveč denarja in ga občuduje sam elon musk. dogajanje je postavljeno v španijo, malo muzeja moderne umetnosti, malo barcelone, obvezna je tudi kraljeva palača, in papež, pa ne rkc, ampak palmerijanske cerkve, tradicionalno usmerjenih katoliških odpadnikov. kirsch se odloči razkriti svojo ugotovitev skozi blazno dramatičen dogodek, na katerega je povabljena izključno smetana, predvaja pa se v živo preko spleta, gleda ga več kot 2 milijona ljudi. dogodek mu pomaga organizirati nihče drug kot tista lepa temnolaska, ki je slučajno zaročena s španskim princem, prestolonaslednikom. kralj umira, drugega naslednika sploh ni. kralju pomaga škof, ta je rkc, ki je eden od treh verskih voditeljev (skupaj z muslimanskim in judovskim), ki je za razkritje vedel vnaprej - ne kdaj, ampak kaj. druga dva itak umreta po hitrem postopku. torej. palača, rimskokatoliška cerkev, robert langdon, hardcore znanost. streljanje, mnogo skrivnostnih prehodov, namigov za posvečene, načrtov, ki si jih šepetajo in jih bralec ni deležen, dokler jih ne izkusi.

krivec vsega hudega mi je bil znan nekje na polovici 450 strani dolge knjige, pa se prvi zaplet (aka vrhunec dogodka, ko langdon in prijateljica stopita skupaj in se spoznata) ne zgodi do več kot 100+ strani. mi je bila pa všeč tista malo bolj človeška, ne direktna, ukazovalna, opisovalna, temveč kar praktična izpoved, oziroma bolje rečeno pogovor, s katerim se bomo nekoč srečali vsi.

kaj je z umetno inteligenco in moralo? ja ali ne? biti odvisni od iphona je nekaj. ko je od iphona odvisno življenje je pa druga zagata.