si upate živeti drugače?

tina bončina - izgorelost

to je malo bolj drugačna zgodba. tokrat ne jokamo, stokamo, godrnjamo, kimamo ob osebni izpovedi. govori nam strokovnjakinja, tista, ki ima izkušnje iz prve roke iz drugega zornega kota. tista, ki nam da konkretna navodila kaj in kako. tina bončina zavzame svojo pozicijo naravnost odlično.

ostaja objektivna, a razumevajoča. govori o čustvenih vidikih, a ni čustvena. vsak odstavek zase je poln uporabnih informacij, ne filozofira kar tako, za večje število besed.

bere se počasi, počasi, počasi. ne, ker bi bilo slabo napisano, sploh ne. napisano je domače, udobno, razumljivo. a tako polno vsega, da moraš brati počasi, če hočeš od vsebine kaj odnesti. in odneseš lahko tako zelo veliko.

napisano je naravnost za 'izgorelce'. tiste, ki so padli in zdaj že vedo, da so padli in kam so padli. če ne veliko več, pa lahko vsaj toliko odnesemo tudi tisti, ki (še) nismo niti blizu, da bi padli, pa se nikoli ne ve.

pot do izgorelosti je napisana korak za korakom, a ne tako točno, da bi bilo preveč specifično za širšo množico. pot zdravljenja je napisana še bolj natančno. vsak telesni notranji organ, vsak hormon, vsako zdravilo, od medikamentov do nefarmakološke psihoterapije, vključno z različnimi šolami oziroma smermi. opisana je pot nazaj, ko nisi več izgorelec in se moraš nekako spet znajti v službeni pisarni in imeti tisto nadležno družbeno življenje. kjer zdaj prevladuje stigma, da si slaboten, nesposoben, pač ne hendlaš niti lastnega življenja. cmera. kaj zdaj s tem?

tako zelo je krasna, da imam pred sabo samo dve možnosti. ali je pač sploh ne vrnem v knjižnico, ali pa si takoj zatem omislim svoj lastni izvod. tole je zakladnica, veliko večja znotraj kot na zunaj.