končno v neaplju

elena ferrante - genialna prijateljica

končno sem se usedla na vagon in zagnala konje. neapeljski cikel štirih knjig je namreč absolutno povsod. kar tako od nekje, ko je prišla ven štirka, je postal vseprisoten. vsi so ga oboževali, ga še vedno obožujejo. zdaj je zunaj še serija. končno je zdaj tudi prvi del v mojih rokah.

prebran.

pa nisem preveč prepričana, kaj naj si mislim. načeloma je zelo opisna knjiga, opisuje, namesto potegne bralca noter. pove, kaj si občuti, namesto da pokaže. potem pa naj si bralec dovoli toliko empatije kolikor je je pač zmožen. spet načeloma imam z opisnimi knjigami precej težav. vlečejo se, preveč so objektivne, razlagajo, kot da bi mačka hodila okoli vrele kaše. kot da se boji iti dovolj globoko.

elena ferrante si vsaj v tej dovoli iti globoko. čeprav naj bi zgodba govorila o prijateljstvu, meni veliko bolj govori o strahovih. tistih, ki jih imamo vsi ves čas, pa se nas jih večina izogiba na daleč. strah pred nevrednostjo, pred neuspehom, pred neljubljenostjo. strah pred zavrnitvijo, prihodnostjo, zaupanjem. pripadanjem. verjamem, da se vsi bojimo vsega tega, le zelo redki si to priznajo. še bolj redki pa s tem kaj naredijo. elena se v tej zgodbi s strahovi sooči direktno, naravnost, neposredno. to je tisto, kar bo najbrž ostalo z mano veliko dlje, kot liki, kot imena, kot dogodek za dogodkom za dogodkom.

prepoznati. poimenovati. se soočiti. s strahovi. o tem meni govori zgodba o genialni prijateljici.

do nadaljevanja pa bo najbrž treba čakati malo dlje.