påskekrim, 2020

yrsa sigurdardóttir - zadnji obredi

norvežani (najbrž skandinavci na kupu) imajo čudovito tradicijo, ki se imenuje påskekrim. prevod bi se lahko glasil nekako takole: prebiranje kriminalnih romanov v časo velikonočnih praznikov/počitnic. za veliko noč si namreč vzamejo precej dolg dopust/počitnice, se odpravijo v gore, zavihajo rokave, nastavijo obraz soncu in odprejo knjigo. yrsa sigurdardóttir je njihova najljubša. je islandska pisateljica, norvežanom je predvsem všeč zato, ker ni le kriminal z detektivom, temveč vedno vključuje malo nadnaravne zlobe. zadnji obredi obljubljajo skrivnostne simbole, srednjeveško čarovništvo in sodoben umor. žrtvi tako manjkajo oči, na telesu pa ima izrezan čudaški simbol, ki se ga policija niti ne trudi razvozlati. zato družina umrlega haralda, nemca po narodnosti, študenta zgodovine (čarovništva in inkvizicijskih taktik mučenja), dediča ogromnega bogastva, na pomoč pokliče družinskega člana mathewa, on pa islandsko odvetnico thoro gudmundsdottir. thora je glavna predstavnica šestčlanske knjižne serije, mati dveh otrok - eden je 16 letni poba, druga mlada sestrica, še v vrtcu. je ločenka, torej si bralec lahko zamisli vsaj en zaplet med zgoraj naštetimi osebami. mogoče, mogoče, da ne bom preveč pokvarila poteka zgodbe, bo naša šestiintridesetletna odvetnica kmalu postala tudi babica. nikakor ji ni dolgčas, bralec pa na preprost način mirno koraka skupaj z njo, spoznava malo islandske kulture, si lomi jezik ob omenih, se trudi vključiti v čas dogajanja, ko so imeli prenosne računalnike, a si niso drznili opisati grozljivega zločina, zadeva je precej kruta, naj pri tem ostane.

sploh ne slabo branje, vendar si bom za naslednji påskekrim raje omislila norvežane. so veliko bolj drzni, ogabni, zlobni, temačni, ... itd. imam pa sonce na obrazu, to pa tudi šteje.