fascinantna biografija enega največjih genijev vseh časov

walter isaacson - leonardo da vinci

magistrska, napiši se. medtem ko jaz berem tole knjigo. dobrih 500 strani, velikega formata, hvalabogu so vmes slike.

walter isaacson, prvič se spoznava. sem že slišala zate. si zelo podroben, ni ga detaila, ki bi ti ušel. ko to rečem ... najbolj od vsega mi je všeč, ko vmes naletim na tvoje iskreno in odprto mnenje. po tvojem mnenju je prava ta in ta teorija. všeč mi je. ko so stvari tudi zate osebne. ne siliš in ne prepričuješ, vendar podaš svoje mnenje na podlagi vsega, kar veš. ne potrebujem se strinjati, vzeti tvojega mnenja kot pravilnega, svetega, edinega. mi je pa v enkratno pomoč. to res cenim. da ne ponujaš samo vprašanj, temveč tudi možne odgovore. odličen si. samo uf, koliko je tu notri podatkov. res, ogromno. o vsem.

ja ja, razumem, da je to del poante, ki si jo želel ustvariti. leonardo je bil pač najbolj vsestranski genij, kar jih je človeštvo do sedaj sproduciralo, mogoče kar jih kdaj koli bo sproduciralo. ne vem. ker tega je čisto zares ogromno. povsod je bil, manjša in manj pomembna je zagonetka, bolj ga je zanimala. od fetusa v kravi, v človeku, do prestavljanja rek. obrambe mesta med vojaškimi spopadi, kako deluje jezik žolne, ali se širi zenica človeka glede na svetlobo.

zdaj vem, da moram iskati sfumato, chiaroscuro, kazajoči prst, kodre, kodre, in še več kodrov, skrivnostni nasmešek, pa starca s štrlečo brado in kljukastim ogromnim nosom. znanstvena področja - ni ga, ki v svoj začetek ne bi moglo šteti leonarda, nekatera več sto let pred dejanskim začetkom. letal je po nebu, se potapljal na dno morja, pod mikroskopom gledal človekove zamaščene žile in korenine orehovega drevesa. iskal je noetov potop, ga znanstveno ovrgel (kljub ali pa ravno zaradi najdenih školjčnih lupin v gorah daleč od morja), nato pa naslikal neprimerljivo sliko potopa, polno točnosti, natančnosti, znanja, tako bibličnega kot geografskega. neustavljivo, nikoli dokončano, v tistem svojem rožastem ogrinjalu.

ob smrti me je zadelo. izgubila sem genija, umetnika, raziskovalca. še enkrat na novo si me opomnil, dragi walter, kako zelo dragocen neobrušen kamen, a kristalno lep, smo izgubili.

kljub ogromni dozi suhoparnih podatkov, si ga uspel prikazati bolj človeškega kot običajnega človeka še danes iz mesa in kosti. odlično, hvala. komaj čakam, da se spet vidiva.

samo zaenkrat potrebujem malo pavze.