slovenstvo pred vojno

stanko cajnkar - noetova barka

ko rečem pred vojno, mislim drugo svetovno vojno. knjiga je izšla leta 1945, in ja, za vse izgubljence malo zmedene, ime mu je stanko, ne ivan, in ja, j je pravilno spisan v imenu.

stanko cajnkar mi je iskreno zaenkrat veliko bolj všeč kot ivan cankar. zakaj? medtem ko ivan ponazarja trpeče slovensko ljudstvo (vglavnem ženske/matere), morda bi mi moral biti zaradi tega bolj všeč, je stanko cankar prav luštno simpatičen. tudi on ne pozabi na slovenske žene, na prelepo slovensko dežele in pridno, garaško slovensko ljudstvo. mimo tega pač ne gre.

noetova barka govori o šoli, o profesorju lojzetu vidmarju, v štiridesetih letih s prvimi sivimi lasmi, ter novi ljubezni z novo, mlado, profesorico. oba učita zgodovinopisje in geografijo, on je njen mentor. je miren, potrpežljiv, profesor, učitelj, mora biti več kot le to, razrednik mora biti skorajda kot ljubeč starš. svojo teorijo poskusno vpelje v način poučevanja, razumljivo torej je najbolj priljubljen in spoštovan, ne samo v svojem razredu. njegov je osmi razred, zadnji, pripravlja se na maturo, zaključek, test odraslosti. kljub razliki v letih se med njim in novo profesorico razvije ljubezen, preprosta, mirna, hvaležna, takšna, ki ne potrebuje dokazovanja, potrditve, velikih besed in obljub. le kaj drugega naj se ima zgoditi, kot nov, spet mlad profesor, tokrat moškega spola? knjiga je hvalnica mladosti, a hkrati njen največji kritik. mladost lahko svojo pot usmeri v eno ali drugo, se kaže do konca življenja, s sivimi lasmi ali brez, vsekakor pa ni izgovor za kriva dejanja, nazaj vzete obljube, nespamet, iskanje sonca v žarometu avtomobilskih luči. zgodbo popestri kasneje vpeljan lik učenke, stanke traven, mlade a modre, pridne, delavne, dobrosrčne deklice. ta se spopada z novim profesorjem knezom, bralcu spelje srce, mogoče pa na koncu celo velikemu profesorju. ne izdam, katera ga na koncu dobi.

pripoved je preprosta, veliko je dialoga, iskrenega, zabavnega, sproščenega, a takšnega s pomembnimi mislimi. lahkotna zgodbica, ki priviha kotičke ustnic, se hitro zaključi, pa ostane z bralcem vse dokler se je ne loti na novo.

zato mogoče, mi je stanko cajnkar bolj všeč od ivana.