NE

feri lainšček - pesmi

feri lainšček se počasi in uspešno približuje mojemu kupu knjig. zaenkrat takšnih, ki jih še moram prebrati. veča se kup knjig, ki so jih napisali slovenci. veča se kup knjig, ki so jih napisali žirantje natečajev (da vidim, kaj jim je všeč). veča se kup raznolikosti, in no, lainšček je kar raznolik. vendar je vedno nekako pasivno dodan na kup. je še eno od imen. ki ga slišim vedno bolj pogosto, v drugačnih krogih, drugačnih kontekstih. potem pa izda kratko knjigico pesmic z naslovom ne. če bom kdaj začela z lainščkom, potem bom zdaj. ker to je popolno. in sem.

odprem platnico in se začnem na tiho hihitati. počutim se kot v srednji, ko vsi govorijo o luštkanem fantu, potem pa ta pride mimo tebe. pa naj ti bo luštkan ali ne, to je ta stvar. srečna stvar, všečna stvar (žal fantje, ker vas moram imeti za stvar). pač hihitaš se, všeč ti je, malo si zaljubljen v samo misel, ne nujno v človeka. občutek je bil isti. odprla sem platnico in zakorakal je mimo mene. in začela se je ta luštna, namišjlena zaljubljenost. pesmice so jasen upor osnovni šoli, mogoče srednji šoli. mogoče meni danes, ko se mi pač ne da nikamor, nič delati, ne pisati za veliko šolo, ne delati za službo, ne pospravljati hiše. ne, ker mi mati mori, ker mi družba mori, da se to pač dela. ampak meni se ne da. lainšček to pove v pesmi.

e, všeč mi je. komaj čakam, da se spet vidiva. mogoče na prvem pravem, proper zmenku?