kresnik 2020

veronika simoniti - veronika pred morjem

zadala sem si prebrati več slovenskih knjig, zdel se mi je dober začetek začeti na tistih bolj priznanih, poznanih (poleg evalda flisarja, ki je moja duša dvojčica, vedno napiše točno to, kar si želim prebrati). začela sem s kresnik nagradami, zaenkrat mi je uspelo z lanskoletnim (belo se pere na devetdeset), življenje me je posadilo poleg gradu strmol, torej je to noč sem jo videl obvezno čtivo, gimnazijskemu bralnemu krožku hvala za čefurji raus!, maturi pa sem hvaležna za čudežnega feliksa.

letos sem se hotela lotiti kar celega seznama desetih izbrancev, razširiti to moje slovensko branje. vzela sem ivano pred morjem, blazno ljubljeno po družbenih omrežjih, predvsem pa kratko, torej ne prezahtevno za trenutno precej divje obdobje, ki me kar ne spusti in ne spusti do knjig. ko sem se končno potegnila iz precej lepljivega in počasnega uvoda, je ivana že dobila nagrado, jaz pa s tem dodaten zagon, da se mora že začeti malo bolj odvijati. in res se.

nisem prebrala ostalih desetih nominirancev. ne morem primerjati.

ampak tale zgodba seže v srce, in spet in spet dokaže, česa vsega smo slovenci sposobni, na kakšnen nivo sodimo, da nimamo razloga biti pozabljeni in poteptani, zato ker smo geografsko in prebivalsko majhni. veličino imamo v nas. tudi če se mora znova pogrevati nekaj, kar bi bilo bolje pokopano v temnem grobu, s svečkami, ranjenimi spomini, vendar čustvi pod vsaj malo nadzora. preveč nas še gane, nekaj tako bolečega, tako strastnega, da nas lahko ponovno rani.

ivana pred morjem je zgodba o babici, vnukinji, materi, ko je bila le še majhen otrok. je zgodba o izgubljenem, pozabljenem, neimenovanem do zadnje strani. naša pripovedovalka se znajde v stanovanju v portorožu, prodaja ga, mora ga sprazniti, odstraniti babičine omare, slike, stara pisma. med pospravljanjem najde babičino sliko, ki za roko drži hči, pripovedovalčino mati, z drugo roko pa objema nosečniški trebuh. o drugem otroku nihče nič ne ve. med prebiranjem pisem spozna babico in dedka na drug način, na način kot jih najbrž vnuki nikoli ne moremo spoznati, ne poznamo jih iz časov, ko so bili tudi oni mladi, ko so se spoznali, si dvorili, se poročili. ko so si ustvarjali upe, sanje in življenje, poznamo jih, ko že vse to imajo, ko vse to ugaša, ko naj tega ne bi bilo več. takrat pripovedovalka spozna, da je imela babica težje življenje, kot si je predstavljala. spozna grozote vojne, strah, nemoč.

govori se o vojni, vendar ni politično. je osebno, ena na ena, dan za dnem, točnega posameznika, ki pošilja čevelj in čevelj ločeno, da mož ne bi hodil okoli bos. zato me ne moti, to pogrevanje vojne in farbanje na rdečo.

zgodba boli, da misliti, in zapusti misli za sabo.

mislim, da na stare starše nikoli več ne bom gledala z istimi očmi. že zato je vredna vsake nagrade.