kaj berem

suzana tratnik - norhavs na vrhu hriba

me je vprašal gašper včeraj, enkrat skorajda sredi noči, kaj berem. nič ne berem. po vsakem odstavku razmišljam, ali še hočem brati, ali bi raje nehala izgubljati dragoceni čas. zakaj, a je zgodba tako zanič? ne sploh ne, zgodba ima precej potenciala. samo ne razumem. ne razumem zakaj piše kot si odrasli predstavlja, da najstniki govorijo. pa še to ne govorijo, v najboljšem primeru je govor napisan, kot bi si odrasli mislil, da najstniki pišejo. pa junakinja sploh ni več najstnica. in govori o stvareh, ki jih nikoli niti ne razloži, niti ne opiše, naj pa bi imele nek strašen pomen, je nekje vmes med realnostjo in wannabestephenking fantazijo, samo da res raje ne. poslušaj stavek:

'verjamem, da tvoje mame ni v grobu. ampak ... ne gre mi v glavo. trinajst let si kopala z žličko, ne da bi s komerkoli govori o tem?'

'seveda nisem. me imaš za naivno? v tem je bil ves pojnt, da sem molčala kot grob, haha. le kdo bi pustil kopati jamo otroku?'

da smo si na jasnem. govorimo o kopanju jame do materinega groba.

celi odstavki vrinjeni izključno z namenom, da se tikamo sočne, direktne seksualne vsebine, ker moramo razbiti tabu. potem masturbiramo, fukamo, drkamo, kar tako, na vsakih nekaj strani, s tem da nikakor ne vpliva na zgodbo, razvoj zgodbe, ne pove nič novega o nikomer ali čemer. kot da so naknadno, namenoma samo vrinjeni notri, ker pač nekam morajo iti, nekam moramo dati te mladini priljubljene besede.

in ne, ne mislite narobe. bukowski je fantastičen, in kot hemingway govori o seksu, si izpisujem cele strani. ne gre se za dejanje.

berem kot da se pogovarjam z avtorjem, ne nujno suzano tratnik. iščem avtorja kot samostojno osebo, modelni avtor po teoriji umberta eca. iščem ne kaj, temveč kako. spletanje besed, stavkov, prepletanje, zapletanje, globino, ki je strašna za ustvarjene osebe, še bolj pa zame.

ko sem končala grozljivo nepotreben, nesrečen, nezadovoljen odgovor gašperju, sem odvrgla kazalo, odvrgla knjigo in povedala, ni šans. ni šans, da bom izgubljala čas, še žal mi je, da nisem končala prej. preveč je dobrih na svetu in glede branja ne sklepam več kompromisov.