pripoved mame o soočenju

anne-dauphine julliand - poseben dan

zgodba je težka, žalostna. to je pravzaprav njeno nadaljevanje. pisateljici, anne-dauphine julliand, umre hči. njena druga hči je kmalu po rojstvu diagnosticirana z identično, redko, genetsko, smrtonosno boleznijo, ki ti eno za drugo vzame sposobnost, moč, počasi, korak za korakom te ujema v telo, dokler te dokončno ne vzame. prva hči začne kazati znake okoli drugega leta (zgodbo pove v prvi knjigi - dva koraka po mokri mivki - še nisem prebrala). umre pri treh letih in tri četrt. rojena 29. februarja, bi na poseben dan morala praznovati osmi rojstni dan. poseben dan je dnevniška izpoved tega dne. obujanja spominov na hči, sprotno soočanje z bolečino, pogrešanjem, manjkanjem, bitko z vsakodnevnim novim ustvarjanjem družine z amputiranim udom.

na ta poseben dan spoznamo tudi arthurja, zadnjega sina, četrtega otroka, ki se je rodil skoraj leto po smrti starejše sestrice. spoznamo bitko, ki jo bije mlajša hči, kljub zdravljenju in upanjem pred simptomi. več let kasneje je zgodba še vedno tragična.

pripravljala sem se na srce parajočo pripoved, izpoved, izliv srca. brala sem sama v hiši, v miru in samoti, bognedaj da me kdo zmoti, da me kdo ujame v joku (ki včasih katarzično prijetno sede). pa nisem potočila niti solze. anne-dauphine julliand svojo moč črpa v veri, katoličani jo pridno jemljejo za vzornico, navdih, tudi knjigo je pri nas izdala založba družina. žal pa tragična izgodba izgubi v svoji žalosti. pripoved ni izliv srca, je moralna pridiga o tem, kaj je v resnici sreča. je opomin, da so tudi starši, ki so izgubili otroka, lahko bolj zaljubljeni in veseli v svoji ljubezni, kot marsikateri pari, ki nikoli niso šli skozi težko preizkušnjo.

pripoved ni tako težka kot zgodba. je navdihujoča, pozitivna.

predvsem sem ostala zmedena nad kombinacijo. in razočarana nad pričakovanji.