drama v drami

henrik ibsen - strahovi

zaluštalo se mi je malo norveške, preproste, lahke. in obvezno temačne, norveška drugačna sploh ne more biti. ibsen je praktično nujen za takšne zahteve.

strahovi oziroma duhovi (ghost verzija po norveško) strašijo mati, vdovo, ki se hoče oddolžiti za grehe svojega nezvestega moža. razdeli njegov denar, zgradi zavetišče, zgodba se odvija večer pred slavnostnim odprtjem. sin se je vrnil iz dolgega bivanja v tujini, spoznamo tudi lokalnega pastorja, strežnico regino ter njenega očeta, mizarja s šepajočo nogo. oče ima načrt - vrniti se domov, odpreti dom za mornarje, hoče hči s seboj, ona za nobeno ceno noče. bistvo zgodbe spoznamo iz pogovora med gospo alvingovo ter pastorjem. gospa se brani tako, da pove resnično zgodbo, za trajanje celotnega poročenega življenja. mož ni bil krasen in sposoben, bil je priljubljen, bil je pijanec in ves čas je skakal čez plot. ona je bila uspeh, ki je stal za njim, ona je ves čas pazila, da ni nihče ničesar izvedel. med večerjo se ponovi grozljivi stavek, preko katerega je izvedela za moževo nezvestobo. tokrat ga spregovori sin, nameni ga strežnici.

tedaj spoznamo strahove. zavedanje, da pride za tabo, da se usodi ne da nujno vedno zbežati. v resnici so strahovi grehi očeta, preneseni na sina, bolnega za sifilisom. polemike so le v tem, ali ga je dobil od očeta, ko je kadil njegovo pipo, ali ga je dobil preko matere, nosilke, ki svoji usodi nikakor ne more pobegniti.

krasna, kratka, jedrnata. ravno prava doza klasika, da napolni, ravno prav resna za razmislek, ravno prava za odmor.