bolje pozno, kot nikoli

elena ferrante - o tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostanejo

sem skočila pozno na vlak. in ostala mogoče bolj zadržana kot sem (vsaj) sama doživljala vzhičene odzive na družbenih omrežjih. zadržana ostajam še naprej.

moja naveza z eleno ferrante bi se lahko predelila kot 'je zapleteno'. rada jo imam, res, in obožujem skupaj preživeti čas. me pa hkrati precej utrudi. po malo, ampak če je premalo, izgubim zanimanje. če je preveč, je nekaj časa ne morem vzeti v roke, potem pa še težje najdem zagon. ampak ko najdem tisto zlato uro, tisto ravno pravšnjo količino, potem letiva.

najbolj od vsega mi je všeč iskrenost. elena greco, naša pripovedovalka, je tako zelo iskrena, da sem hkrati izzvana v pogabljanje sama vase, se je bojim, jo spoštujem, zaničujem, ne razumem. kako si lahko tako zelo usklajena sama s sabo, se tako zelo poznaš in si pripravljena priznati vsak svoj vzgib, vse strahove, želje, lepe in grde (gre mogoče še bolj), a še vedno nisi glavni akter v svoji lastni zgodbi? mogoče je to tisto, česar se najbolj bojim.

da se mogoče ne morem skrivati za nevednostjo o tem, kaj si želim, kaj hočem, da nisem vedela, nisem pričakovala. da ne morem prelagati odgovornosti na druge, ne glede na to, kakšne packarije počnejo drugi. ne glede na vse, sem sama odgovorna za svoja dejanja, in ne-dejanja pravtako. živeti v svoji glavi ni preveč dobro, brez tega pa tudi ne morem.

spet iščem tisto pravo zlato uro, pravo razmerje. zato mi je najbrž zgodba tako zelo naporna. preveč se najdem v njej.

*

lilo srečamo kot delavko v tovarni, z malim gennarom in enzom. elena je ravnokar izdala knjigo, veliko uspešnico, je zaročena, uspešna, slavna. prepirata se, njuni stiki so omejeni. lili je težko, zelo težko, na pomoč pokliče eleno, ki za vse poskrbi. okolica je umazana, politični boji, spletke, razredne razlike, razvoj feminizma, z vsem tem se bralec neposredno, vendar nujno sreča. ampak kot vidi, je resničnost velikokrat nekaj drugega kot teorija v ozadju. elena se bori za svoj glas znotraj vloge gospodinje, matere, lila se bori za vlogo zaposlenega kot delavka, sprva izkoriščana, nato dobro plačana in uspešna, bolj kot moški na isti poziciji. v zgodbo se spet vplete nino, ta večno nesrečni ubogi fan, zaključimo pa z veliko odločitvijo svobode, tresenjem pod nogami in morda za večno uničenim prijateljstvom.

kljub vsemu postajam vedno manj zadržana.