tiha gospodična marple

agatha christie - za žep rži

da pridno nadaljujem agatho christie, že vemo. vsak mesec eno, pri tem pa menjavam hercula poirota z gospodično marplovo. en mesec en, drug mesec drug. vemo tudi že to, da se je ne morem naveličati, da komaj čakam nov mesec in novo knjigo, vedno bolj. bala sem se, da se bojo spentljale skupaj, da si bodo preveč podobne, vse bo isto, isto kopito, podobni karakterji, hercule poirot tisti mali, okrogli, brkati, jajčjeglavi belgijski pametnjakovič. gospodične marplove pa nisem brala pred tem, sploh je nisem poznala, ampak strahovi so obstajali popolnoma isti. kmalu sem ugotovila, da je marplova veliko manj v ospredju kot poirot, večkrat je tako obstranski lik zgodbe, da bi bila komaj vredna omembe, kaj šele da bi bila nosilka velike knjižne serije. pa je.

poirota se sploh ne naveličam in vedno znova me preseneča. marplovo pa nestrpno pričakujem v vsaki zgodbi. všeč mi je njena ponižnost in strah, pa je v resnici prodorna in pametna, vedno reši primer in edino, kar je važno, je rešen primer, ne ona sama. je poirotovo precejšnje nasprotje. vsak ima svoje prednosti in slabosti, vsak se sproti razvija in stara na svoj način. agatha christie pa je čisto zares nesporna kraljica kriminalk.

za žep rži je knjiga v smeri gospodične marple. nastopa notri, kot nekdo, ki se oglasi šele preko prve polovice zgodbe, pride na obisk v tisovo domačijo, stanovanjsko hišo samih nesrečnih, zlobnih, sebičnih ljudi. zastopa svojo bivšo gospodinjo, mlado dekle, ki zdaj služi v tej hiši grozot. najprej umre oče, rex fortescue, bogat lastnik podjetja, poročen z veliko premlado žensko, nezvesto vsem na očeh, praktično mlajšo od starejših dveh sinov, en je nepridiprav, izgnan, drugi zvesti sin, ki mu pridno služi tudi v domačem podjetju. oba poročena, poleg omenjenih žensk pa se v hiši gibljejo tudi hči, služabnice, in vodja hiše. ja včasih je bil to poklic. kdorkoli bi lahko bil krivec. dokler se umori ne nadaljujejo. do rešitve seveda pride nihče drug kot marplova, pri tem uporablja svoje laično poznavanje psiholoških ustrojev posameznikov, spleta zaupanje ena na ena z vsakim od vpletenih in na tak način pride do mnogo bolj koristnih informacij, kot policija. dokaže svojo teorijo inšpektorju, ki vodi primer, brez epiloga pa bi se žal zgodba zaključila nepopolno. inšpektor potrebuje drugačne vrste dokazov, takšne, ki bodo veljali tudi na sodišču. tega pa vse do epiloga, srečnega razpleta dogodkov, ne dobimo.

marplova je krasna in komaj čakam november, da se spet srečava.