bjornstad. medvedje mesto.

fredrik backman - mi smo medvedi!

skandinavski krimiči - sam vrhunec. skandinavske resne, življenjske zgodbe - kakor katera in kakor kdaj. skandinavski humor - moraš biti človek za to, čeprav se ga sčasoma da tudi naučiti. backmana imam že pod kar nekaj mest na seznamu knjig, ki jih še moram prebrati. žal ih povežem samo s tem, da so neke skandinavske uspešnice, pa ne vem niti točno, o čem se grejo. nekoč mi bo kdo že ponudil knjigo v branje in se je bom lotila. mi smo medvedi mi je bila ponujena že nekaj let nazaj, praktično sveža iz tiskarne. zelo dobra, priporočam. takrat sem jo dodala na seznam in čakala krog, da pridem na vrsto. nehala sem čakati in si jo sposodila iz knjižnice. z zelo težkim srcem jo bom dala nazaj.

lotila sem se je osebno. poznam namreč prevajalko. ne dobro, ampak kar ok. priženjena sem v njeno družino, za novo leto spim v njeni vikend hišici, njeni kužati so moja velika radost. imava podoben okus za stvari in nasploh vem, da lahko od nje pričakujem dobro, predano narejene izdelke. ko sem končala s knjigo, sem se nehala vrteti na mestu in zvijati roke samo zato, da sem ji lahko poslala mail. napol škodoželjno, napol v strahu za moje zdravje me je opomnila na nadaljevanje. mi posodi svoj izvod, povem naj ji le, kako bo najlažje? preden sem ji odpisala, me je mi proti vam čakala v knjižnici, pa ne zelo dolgo.

sem že omenjala nekoč in nekje tisto teorijo umberta eca, o modalnem avtorju in bralcu, pa tudi o večkrat spregledanem modalnem prevajalcu. prevajalce najbrž najbolj cenimo tisti, ki beremo v več jezikih in vemo, kaj prevod lahko naredi besedilu. eco se je te zagate lotil tako, da se je pač naučil novega jezika in bral originale. hkrati jih šteje kot del modalnih pripovedovalcev v primeru njegovih romanov. zavedal se je, da je prevajalec skorajda, če ne še celo bolj, pomemben kot avtor sam (primer naj bo alan ford). zgodba je za umberta eca pogovor med modalnim avtorjem - niti ni pripovedovalec niti dejansko avtor kot fizična oseba, temveč neke vrste persona, ki piše, ter po drugi strani modalnim bralcem - spet neke vrste persona, ki bere, vdihava, razumeva, doživlja povedano/zapisano zgodbo. meni je teorija odprla oči, ne kot nekaj novega, ampak kot način, na kakršnega sem sama brala že od vedno. od knjige si bom zapomnila dialog, spletanje stavkov, način predstavitve dejstev, opise situacij, čustev, namige na druge zgodbe, druge fikcijske osebe. v nekaj dneh v najboljših primerih, bom pozabila imena glavnih junakov (razen izjem, takrat ko je avtor izven tega sveta). ko gledam filme narejenih po knjigah, me zmoti plehkost osebnosti, preveč preprosta zgodba, tisti detajlčki, ki sežejo do srca, lahko pa jih doživimo samo, če zares poznamo vsak stavek zgodbe. ne opazim, da imajo napačne obleke, napačno barvo las, starost, ali opremljenost prostorov. če ni namig na nekaj drugega, če ni povezan z zgodbo, če ni ključni element pogovora, kot da bi avtor naredil: poglej! zapomni si fotelj, pomemben bo.

backman je izven tega sveta, čeprav ne vem koliko dni mi bodo v glavi ostala imena. večno bom slišala pok pok pok. večno bom čutila strah. nikoli ne bom pozabila izraza: vse. samo to.

mi smo medvedi! je zgodba, za katero ne morem povedati, o čem se gre. če povem, izgubi prva polovica svoj smisel in ogromno svoje moči. boste morali prebrati. držala vas bo na robu sedeža, brali boste napol v stoje, si zvijali roke in navijali, se tepli po glavi, si trgali srce na dvoje. samo o tem govori.

katarina jerin je opravila več kot odlično. ne zato, ker jo poznam osebno, ampak ker si dobri prevajalci zaslužijo svojo pohvalo. jih rabimo več.

mi proti vam, prihajam.