deset let izziv

pred desetimi leti in nekaj dnevi, sem se obkrožena s prijatelji, družino, zabuhla, zatekla, rdeča v oči in obraz, po celi noči stiskanja s starši odpravila na letališče. v roki sem poleg torb stiskala še veliko plišasto koalo z imenom ivana. uresničevale so se mi sanje. na drugi strana me je čakala avstralija, najprej melbourne, potem sydney, dve leti, potem mi svet leži na dlani. bilo me je strah, ne neznanega, ne tujega, bilo me je strah te strašne stvari, ki jo počnem, ki je tako nesmiselna pa tako prava, pravilna, edina. zapuščala sem vse, kar sem imela, da bi morda dobila nekaj, česar nisem poznala. hotela sem svet.

svet mi je res ležal na dlani tisti dve leti, vrnila sem se domov. malo mi je odleglo, tukaj poznam, tukaj sem na avtopilotu, precej sem se sekirala. vrgla sem toliko truda, toliko časa in denarja, toliko sem se odpovedala, da sem zdaj dve leti zadaj, izgubljam bitko, začenjam znova, v zaostanku.

v zadnjih desetih letih sem se selila šestkrat, šestkrat sem spreminjala naslov. dve leti sem živela v tujini, v prekrasnem sydneyu, ki ga še danes pogrešam, takrat ko je najhuje, prisežem, da voham tisti vroči, prepihani, slani zrak premešan z izpuhi in evkaliptusom. še danes mi je hrana pusta. doživela in videla, občutila, spoznala sem ljudi, kulture, jezike, trenutke, ki jih zdaj ne bom nikoli več nikjer drugje. diplomirala sem v ljubljani, iz nekaj neimpozantnega, a še danes čudovitega in zanimivega. vpisala magisterij, še delam, življenje se po desetih letih ne konča. živela sem v domači hiši (spet), živela sem v centru glavnega mesta, v stanovanju, samo midva. postala sva midva, tako preprosto in tiho, kot tat, ki dobi svoj lasten ključ, ki vstopi v temi. dobila sem službo, dobila sem njo, hči, dobila sem svojo hišo, v svojem mestu, ravno na koncu. pravzaprav se življenje po desetih letih komaj začne. začela sem se učiti nov tuj jezik, iz nelogičnega razloga, ker mi je všeč en film, zaljubila sem se v kulturo, ki je kontra, ki je v resnici ne poznam, pa vsak dan sanjam o njej.

v desetih letih sem večkrat pognala krila, vzletela, letela, pristala. bila sem mlada, divja in svobodna, bila sem ujeta v življenje, ki ga nisem hotela, ki ga nisem marala. bila sem vesela, obupana, utrujena, zmedena, polna pričakovanj in razočaranj, nikoli nikoli mi ni bilo dolgčas.

spet sem spremenila svoj svet, že poznan, že moj, je zdaj popolnoma drugačen. še vedno ga strižem in ukrivljam, še vedno sem svobodna in ujeta, vesela, obupana, utrujena, zmedena, polna pričakovanj in razočaranj. zdaj si želim, da bi mi bilo kdaj dolgčas. življenje mi je v polni meri vrnilo uslugo, me striglo in ukrivljalo, še zdaj me žuli in zateguje. še zdaj gledam nazaj in se sprašujem, že danes stegujem vrat v obratno smer, gledam, kam me bo peljalo.

kdo bo ostal, kdo bo šel, kdo bo prišel? bom spet poletela? mogoče sydney, se vidiva? ogenj, dim ali mraz in sneg? mogoče se bo svet začel vrteti še malo hitreje, krila bodo letela počasneje. pognala bom korenine. kdo bi vedel.  

bila sem bolj pogumna. imela sem se rajši, vedela, kdo sem in kdo hočem biti, vedela, kakšne so napake in kako jih držati za lase. po desetih letih ne vem, kam je deset let šlo, še ravno včeraj sem jokala ob vznožju postelje in prosila, če se lahko pridem samo še malo stisnit, preden odletim. deset let izziv je mimo, jaz sem pa še kar tam.