govorim o čustvih

dojenčki se danes prodajajo. uf. in to kako zelo. takoj, ko se lahko namala na dojenčke, na mamice, pa naj bo to navadna dekica, posteljica, ali žogica za grizenje (iskreno, moja mačka imata identično, kupljeno v trgovini za male živalice za približno petino cene), cene poletijo v nebo. da sploh ne govorim o spamu tisoč in ene zadeve, ki jo vsaka 'dobra mamica' potrebuje, za srečnega, zadovoljnega, zdravega otroka, mimogrede pa lahko navrže še za dobro instagram fotko. tako kot poletijo cene, poletijo tudi všečki, lajki, komentarji, in srčki. najprej sem slišala nasvete, česa vsega ne rabim (in to od potrjene patronažne sestre, ene najboljših na celi gorenjski mi je bilo rečeno). ob naštevanju sem ostala zmedena. nisem na facebooku, niti ne sledim influencerkam na instagramu, zmeda je torej izhajala iz tega, da sem za veliko večino zadev slišala prvič. v mojo obrambo, z malimi otroci se družim z največjim veseljem že od kar se spomnim, načeloma so čustva obojestranska. mulce obvladam, nikakor se ne bojim imeti svoje(ga), pravzaprav sem prepričana, da je to ena redkih stvari, ki jo zmagam po celi črti. no. dokler se nisem začela zatikati ob raznoraznih nepoznanih izrazih, dokler nisem ugotovila, da govorimo o igračah. aj.

v moji starosti je tema 'kdaj bova imela otroke?' postala kar pogosta. ne nujno samo med mano in mojim, govorim o vseh možnih parih, kar jih poznam. niso sicer vedno tako direktne teme, se pa na takšen ali drugačen način navezujejo tudi na to vprašanje. smo namreč na točki, ko ženske (vsaj po mojem mnenju) začnemo razmišljati, da zdaj pa nismo več tako zelo mlade in da smo si nekoč predstavljale, da bomo imele otroke že veliko prej, ... in koliko jih hočem imeti, moram začeti preračunavati te mesece. pa kaj če bo šlo kaj narobe, pa bo trajalo? pa tabletke, ja ali ne? naj pustim tukaj. važno je vedeti, da smo se zakotalili skupaj s snežno kepo razmišljanja, pa naj bo to bolj ali manj zavestno in zavedno. moški po drugi strani (spet vsaj po mojem mnenju) na tej točki razmišljajo o karieri. ali so že dosegli prave stopničke, pravo plačo, pravo smer, da bodo v naslednjih nekaj letih postali tisti čisto pravi uspešneži, z lastno gromozansko hišo, bazenom, fitnesom in obveznimi počitnicami v tropih, s turkizno vodo, obdani z morskimi psi? zato se v parih vrtimo v krogu. kaj je pomembnejše, o čem zdaj razmišljava, v katero smer greva?

nekaj jih poznam, mamic. ena mi je dejansko dejala, da se je med nosečnostjo počutila, kot da živi v čisto svojem svetu, skorajda lebdi skozi življenje. vse tiste influencerke (ki jih občasno pregledam samo zato, da ne bom naslednjič popolna budala, ki ne ve, kaj je 'ninica'), so absolutno blažene, nasmejane, srečne. polne veselega pričakovanja. nosečnice nenehno spremlja izraz 'srečka nosečka'. o tem imam svojo teorijo, povezana je s povišanim sladkorjem v nosečnosti in osladnostjo. bi rekla, da je z mano kaj narobe, ker se nikakor ne počutim tako. ampak si tega niti približno ne mislim. mislim, da sem popolnoma normalna. ne, ker bi v resnici trpela za tisoč in enim stranskim učinkom te čudovite nosečnosti, v resnici mi gre odlično. ja okej, cel kup sprememb in novosti, ne morem se sklanjati (sploh zdaj, mater, tale sedmi mesec me je povozil), ne morem jesti morske hrane kot so hobotnice, školjke, škampi, ne morem na slepo izbrati pice. ne morem iti niti po umeten in nezdrav sendvič, ker je zraven solata (toksoplazma) in v večini primerov majoneza (surova jajca). ko sem nekoč, nekaj mesecev nazaj sesala in pomivala tla, je bila posledica čudovit išias, ki sem ga sicer hitro premagala (tenkju joga), vendar je vseeno minil vsaj kakšen dan, ko pravzaprav nisem mogla stopiti na nogo (desno - to je išias. noga, ne križ). na začetku mi sicer ni bilo slabo, se mi je pa nenehno vrtelo in je branje postalo svetovna muka. šla sem dva meseca brez branja. to je verjetno najhujši stranski učinek česar koli, močno upam, da se nikoli več ne ponovi. posledično sem dobila 'pregnancy brains', mešala zadeve, se motila, izrek celega koherentnega stavka je bila prava mentalna naporna vadba, niti približno vedno uspešna. še zdaj imam travme. je pa doktor blazno navdušen nad mano, ker pridem na obisk brez komentarjev, razen mogoče kakšnega vprašanja, .... če bi mi slučajno hotel povedati, ali bo otrok imel moje debele noge ali očetove dolge in suhe? zaenkrat kaže dobro, manekenka bo. je pa sramežljive sorte in se sploh ne pokaže kameri. na koncu z zdravnikom klepetamo o zabavnih statistikah.

toliko o tem, kaj se mi dejansko dogaja.

kaj pa čutim?

nobene blaženosti. razen kadar mogoče hočem kupiti tiste posebne oblekice, za domov iz porodnišnice, potem pa postanem hitro nervozna, živčna, malo hiperventiliram, ker, kako naj pa vem, katero velikost? in omojbog, kakšen pritisk. eno obleko imam za kupit, ne vem, kakšno bo vreme? toplo, mrzlo? bo december, ampak kaj pa to iskreno pove? (obvladam otroke, ni kaj.) ne sedim v meditaciji, ne prepevam in ne pripovedujem pravljic. načeloma gledam filme o serijskih morilcih, o njih tudi berem. pa berem ogromno freuda (magistrska naloga). občasno malo pobožam trebuh, ker je ravno pridna, na tej točki sem hvaležna za vsako ne-brco, ki jo dobim. če pa je mala že zbujena, potem se pač malo igrava. jaz potrkam trikrat, pa ona trikrat pobrca nazaj (čisto iskreno, imam video dokaze). ko doktorju povem, da se lahko uležem na tak način, da se vedno zbudi in postane aktivna, je pa na hrbtu, mi ležanje na hrbtu odsvetuje - pritiskanje na veno, zmanjšani srčni utrip, slabost, itd. na hrbtu itak ne morem spat, je večji problem že omenjeni išias, ko sem enkrat na hrbtu se lahko zakotalim ali dvignem samo s pomočjo dodatnega para rok. ampak včasih je pač zabavno. ker vem, da ji s tem nagajam. ko mi je pet minut dolgčas, mala pač trpi, mama hoče pozornost. ob tem se dragi doktor nareži in mi prepusti proste roke. obvladam.

vsekakor pa nisem blažena. če sem že kaj, sem nepotrpežljiva. ne jezna, ne agresivna, samo brez potrpljenja. in brez dlake na jeziku. na žalost živim v ljubljani, kjer so ljudje posebne sorte, ne rabim iti daleč, da srečam kakšnega idiota. tako se lahko sporečem z dostavnikom pretežkega paketa, ki mi ga ne more prinesti v stanovanje, ker tega on ne dela. z lekarnarjem, ker je pokroviteljski, kadar ga kaj vprašam, češ kako pa tega ne vem. nisem nesramna od začetka, ampak reci neumnost, reci kaj normalnega na neumen način, bodi neumen, pa ti bom to z nasmeškom na obrazu tudi povedala. ne lebdim od sreče skozi nosečnost, in ne sijem z nosečniško svetlobo (kar koli že to je). če pa si kdo želi komu kaj sočnega povedati, potem pa prosim - pošljite mene! odlična bom! sploh, ker mi nihče ne upa oporekati in imam odličen izgovor za mojo pobezljanost. nosečniški hormoni so čisto podivjani. jaz pa končno svobodna, da povem, kar si v resnici mislim.