kako je imeti mojega dojenčka

še vedno spim na kavču (zgodba o mačkih), ko me okoli osmih zjutraj prebudi sveže previti zdaj 8-mesečni otrok, v naročju očeta, ki je ne le bedel nad jokcanjem ponoči (tista spodnja enka) in zamenjal prvo plenico dneva, ampak je že na poti v kuhinjo, kjer pridno dela čokolino za otroke (on in čokolešnik sta prava ljubezenska zgodba). tamala je zjutraj vedno dobre volje, pravzaprav je dobre volje brez izjeme vsakič približno pet minut potem, ko se naspi, torej zjutraj in, kadar ima dober dan, še dvakrat do večera. prvič v dnevu gre torej na počitek okoli devetih zjutraj, malo čez, ponavadi. če je zdaj ura osem in je otrok previt, potem mi ostane ravno dovolj časa, da jo nahranim (kar traja in traja in traja, običajno traja kakšnih pet žlic, potem pa za kakih trikrat toliko prerekanja in moledovanja). pred tem, vmes ali takoj za, mi uspe narediti kavo (mama rabi kavo, ves čas), mimogrede v kavo tunkam elvito, ta me res najdlje drži pokonci. potem tekam naokoli, mogoče pospravim posodo iz stroja, pa umazano vržem notri, da bo na vrsto za pranje zvečer. hitro zamenjam pižamo za normalno, a popackano trenirko prejšnjega dne, če se spomnim, si celo umijem zobe. potem tamala ni več dobre volje, postaja namreč utrujena, se bližamo njeni uri, četudi lahko mine nadaljnih 30 minut joka, preden dejansko zaspi. pripravljam formulo (otrok se je odločil, da se res ne bo več dojil v takšni vročini, čeprav stiska se pa še vedno rada). to spet zna trajati, še malo dlje, če je otrok malo slabe volje in zato še manj potrpežljiv kot sicer. pa smo pri pomembni lastnosti mojega dojenčka. nič potrpljenja (poznam, enaka lastnost se me je pridno držala celo nosečnost, samo da sem bila takrat prav ponosna nase). to lastnost spremlja visoka jakost pritoževanja (tudi ta je bila z mano, nekoč). kar pomeni divji, histerični jok, ko je moj dojenček vijoličen v obraz in jo tolažim v naročju, ker ne pride do zraka, pa mi strah prepreči, da bi otroku pustila, da se pač joka. to dojenčki počnejo, a ni res? dojenčki se pač jokajo.

uf.

kot da bi imela šefa, ki nenehno, vsakih pet minut kriči name, večino časa sploh ne vem, zakaj. poleg tega, da je to psihično blazno naporna zadeva, začnem močno dvomiti v svoje sposobnosti. mislim, moja naloga kot mati je poskrbeti za dojenčkove potrebe, uradno se tej nalogi lahko posvetim za celo leto, država mi še plača za to. če se torej dojenček joka, potem za njene potrebe ni preskrbljeno, potem ne opravljam dobro svoje naloge? ampak dojenčki se pač jokajo, ni tako?

dobro, zdaj nama je uspelo, ura je nekaj čez devet zjutraj, vstali sva malo čez sedem, torej slabi dve uri nazaj. pa se že pripravljava na novo spanje. in upava, da bo trajalo vsaj dve uri, to je njena idealna doza dnevnega počitka. se zavedam, da je spanec dopoldan daljši od budnega stanja v dopoldnevu. kadar imava srečo, tamala poje tisto flašo in jo zmanjka, še predno zmanjka flaške. malo zasmrči, cuza malo zraka malo lastnega jezika, in je koma naslednji dve uri. kadar nimava te sreče, takrat traja malo dlje, z veliko več joka, še malo glasnejšega od povprečja. na tisti točki začnem prvič v dnevu obupavati, zvijati prste, zavijati oči, predvsem pa rahlo butati čelo ob steno (rahlo, smo šele na začetku). ko tamala zaspi sem od vsega kričanja, zvijanja (nje, ne mojih prstov), brcanja, hlipanja že čisto mokra, v najslabših dneh prisežem, da se mi tresejo vsaj kolena (še vedno smo na začetku). takrat je spanec odrešitev vredna malo jokca še z moje strani, bolj tihega, pa še za kaj takega nimam dovolj časa. hitro malo pospravim, samo okoli sobe (če se zbudi, jo lahko uspavam nazaj v sekundi, če me ni, se zbudi do konca in potem adijo dve uri in adijo pamet). kadar je dolg teden, dolga noč, takrat berem, knjige, revije, včasih delam duolingo (norveščina, moja ljubezen), največkrat berem iz kindla, zaradi preprostega razloga. mojega dojenčka, kljub globokemu spancu, prebudi vibriranje telefona, šelest obrnjene strani, nežno udrihanje po tipkovnici računalnika, nikoli pa letalo, ki leti milimetre od strehe in s svojo glasnostjo povzroča mini potres.

včasih, v dobrih starih časih sem lahko padla v knjigo in brala od začetka do konca, večkrat sem imela budilko nastavljeno z namenom, da mi prekine branje, kot pa da me dejansko prebudi. zdaj tega ni več. ne, ker me zbudi tamala, tudi to včasih (mrš, mini mopedi, veliki motorji, poštarji, glasni sosedje, prisežem da kosijo več kot je dejansko trave za pokositi). večinoma se kar sama ustavim, največkrat zato, ker mojega dojenčka in njen jok začnem pogrešati. to se zgodi tam po približno 20 minutah. okej, pikica, greva nazaj, greva nekaj delat (ko se dejansko zbudi, imam prazno glavo). greva se smejat, pogovarjat, plezat po meni, plezat po vseh štirih (včeraj smo začeli celo po kolenih, zadnji teden smo šli bolj po vojaško). greva jest, pit, plenico menjat, ne moreva cel dan samo ležati na postelji. pa gresta moji dve uri miru. oh, ko bi bili vsaj dve uri!

naenkrat se res zbudi, v divjem joku največkrat. krivo je nekaj, kar jo zbudi, ali pa začne počasi s kakšnimi groznimi sanjami, najprej malo trza, malo postoka, spominja na kužata, ki sanja. potem pa jok, kar naenkrat. divji jok, poln bolečine, tega se načeloma lahko ustavi. tamalo moram namreč samo dobro zbuditi, ponavadi jo posedim v naročje, stisnem, pobožam in pozdravljam na veliko, dobro jutro pikica (tudi če je to drugi počitek ob petih popoldan), ojla, je že v redu, glej, kje si, kje je mucek? ta z mucki ponavadi deluje najbolj, obožuje jih, onadva njo malo manj, ampak imata vseeno veliko več potrpljenja z njo, kot s komer koli drugim. včasih imava srečo, zbudi se lepo, sama od sebe, zmedeno dvigne pomečkano glavo, še bolj zmedeno pogleda sem in tja, me vidi in se nasmehne, potem pa spet omahne na obraz, se stisne z ritjo visoko navzgor, pa me spet pogleda z veliki nasmeškom. traja kakih pet minut, da pride k sebi. to ima po obeh.

mogoče je kdo opazil dvojino - imava srečo, naprimer. naj razložim fenomen, za katerega verjamem, da se ga poslužuje kar nekaj mamic. ne, nismo sprane, zmedene, obsedene z lastnim otrokom (tudi včasih, tudi katere). v resnici je otrok, ki je sicer zunaj, še vedno bistven del nas in našega vsakodnevnega življenja. zbudim se, ko se zbudi otrok. grem na wc, gre otrok z mano (tenks, katja, deluje). jem, ko mi to otrok dovoli, predvsem pa se z otrokom ves čas dogaja nekaj. nekaj novega, ob čemer hočeš biti zraven (se obrne na trebuh, dvigne glavo, se usede, da na vse štiri, prvi nasmeh, prvi zob, prva beseda). ali pa se dogaja nekaj, za kar te potrebuje, in tako majhen otrok te potrebuje ves čas. na začetku zato, ker se ne more niti premikati sam, tisto drobčkeno bitje, ki ne more niti glave držati pokonci in ga moraš ponoči (in podnevi) sam obračati z enega boka na drugega (tudi tega ne more sam). ne je sam, ne pije sam, plenico mu valda menjavaš ti. sčasoma otrok sicer začne sam držati tisto glavo pokonci, hkrati pa postane radoveden, in kar je še bolj pomembno, to radovednost zna skomunicirati. nosi me okoli, da pregledam, potrgam in v usta odnesem vsak predmet, ki mi pride pod roke, prosim. nisem verjela, res ne, ampak takrat te otrok v resnici rabi še bolj, še več. zato dvojina. ker ne grem sama na wc, niti ni lulanje mojega dojenčka samo od mojega dojenčka - zahteva aktivnost tudi z moje strani. ko otrok je, ne je sam od sebe, je z mojo pomočjo. zato dvojina. mojega dojenčka nimam več v trebuhu, pod srcem, je pa vedno nekje blizu mojega boka (v resnici jo nosim pred trebuhom, z rokami naredim mini prestol za princesko, še nikoli ni gledala kamor koli drugam kot naravnost. sicer jok).

dobro, pa smo pri kosilu. je že kdo utrujen? spet več variant. mami je doma, kosilo je narejeno od večera prej, dopoldneva, oči je dejansko prišel domov iz službe ob dvanajstih, ne ob treh (nič bati, gre še naprej). torej ne rabim delati kosila, čeprav tudi to včasih pride, in ponavadi kar gre. spomnimo se, ko se zbudi po dveh urah, je moj dojenček dobre volje. imam tudi druge možnosti - jem čokolado, piškote, poli salamo, in grem na sprehod, na dvorišče, kjer naju čakajo moji stari starši, jonatan (bratranec) in erin (sestrična). stara sta šest in skoraj štiri. erin klaro obožuje, obadva pa jo v resnici kličeta sofija. ker klara jo skorajda nemogoče izreči. še dobro, da ima moj dojenček dva imena, bo lahko izbirala. včasih kosilo dobim pri sosedih, včasih z nošenjem in trganjem rožic zamotijo tamalo, da lahko naredim kosilo. spet odvisno od količine dopoldanskega spanca. ne glede na moje kosilo, pa kosilo dobi tudi tamala. zdaj jo uvajamo že nekaj časa, tudi uvajanje v trdo hrano je zabavna zgodba.

že na faksu so me naučili lekcijo, ker je prišla od dobre profesorice, si jo bom zapomnila za vse življenje (praksa in real life pomaga). danes se izvaja divji nadzor nad mamicami, te zaradi poplave informacij ne poslušajo in ne zaupajo več instinktu, so zmedene, se posledično še več obračajo po pomoč k strokovnjakom, ti pridejo do še več nadzora, mali so pa zmedeni še malo bolj od mamic. odvisno od posameznice, se popolnoma strinjam. ker pa ima moja malenkost težave z mejami in si vsak vzame pravico, da mi pove, kaj in kako moram (!) delati, ali pa to kar naredi namesto mene, se sigurno z lahkoto vržem v skupino, o kateri je bilo govora na faksu. najlažji primer podam ravno na hrani. pravi tašča naj začnem z jajci - bog ne daj, to je hudo alergeno, počasi, ko bo čas za to. pravi moja mati naj začnem z banano - zavrne teorijo medicinska sestra, zdravnica in knjižica - nikar, če začneš s sladkim sadjem, otrok ne bo nikoli jedel zelenjave in mesa. pravi zdravnica, knjižica in sestra naj začnem s kakšnim korenčkom, sladko zelenjavo - pravi patronažna vsa besna, joj pa zakaj vsi s tem korenjem, otroci ga pa res ne marajo, začni s čim bolj sladkim, hokaido bučke naprimer. pa obvezno dodajaj nerafinirano repično olje, rabi za možgančke - tega ne dobim nikjer drugje. malo uvajam v hrano zdaj že nekaj mesecev, še vedno smo pri parih žličkah (s hrano, ki jo poje, pokrijem dno kavne šalčke). ji je blazno zanimivo, ampak kaj, ko moj dojenček ne bo sedel pri miru. bo, če bo lahko jedel sam. ampak potem se ji bo kaj zaletelo in bo umrla. mrežica ne deluje, pozna razliko. pa sva hitro spet pri bitki, prošnjah, zvijanju in joku. da o umazaniji in packariji sploh ne govorim. situacija je, kakršna je, valda da ne je, ko pa ji dajem nepravo hrano (?!), naj jo malo posolim, malo popečem na putrčku, bo takoj boljši okus, makarončke, pa smo spet pri jajčku in glutenu. kadar imam res slab dan, dobim tudi kombinacije odgovorov, vsi vsebujejo podoben podatek: ko bodo mojemu dojenčku drugi dalo pravo (!) hrano, takrat bo jedla, pa bom jaz nehala komplicirat. ne pomaga, da delam narobe, ne glede na to, kaj delam. včasih so delali tako, pa je bilo vse okej. moram več babic poslušati, tudi če se babice same ne strinjajo med sabo.

potem se popoldan zabavava, bognedaj, da dobiva obiske. veliko bolje, kadar midve prideva na obisk. tamala zelo rada gre, po urici, dveh, še raje pride domov. zakaj je načrt b boljši od načrta a? kadar prideva na obisk, je vse novo. in se tamala zamoti. ne traja dolgo, se pa zgodi. ko pride kdo na obisk, novega ni nič. je vse po starem. samo pozornosti ima malo manj. kar je enako joku, stoku in pritoževanju. potem smo pa tam. še en dodaten razlog, zakaj obstaja dvojina. tudi v najboljšem primeru je mamica vedno z eno nogo pri dojenčku, če ne kar s celim telesom. tudi kadar jo previjajo, hranijo, zabavajo, je tolažba vedno mamica. ne glede na to, kdo mi bo razlagal kaj, se pogovor ustavi, ko moj dojenček zajoka. ne, ker me ne zanima, ampak ker ne morem biti zbrana. ker ne morem poslušati, še manj slediti pogovoru, mislim, ljudem. če bom res utrujena, in bo debata mimogrede, me mogoče ne bo niti zanimalo. energija in koncentracija sta, tam kjer sta, in to ni na najboljšem mestu. moj dojenček je namreč kar zahteven, ne vem, kako je z drugimi, ampak moj hoče pozornost, zabavo, igrače, je radovedna vaška deklina. multitasking je moja druga narava, še malo pa bom lahko poslušala vsaj dva naenkrat in govorila s tremi istočasno. kadar ne bom spala v stoje z odprtimi očmi.

pa saj bo kmalu popoldne in bova ponovili dnevni počitek, spet z upanjem na dve uri, preklinjanjem glasnih sosedov, zbujanjem, hranjenjem, menjavanjem plenic, potem pa bo ura že osem, ko se gremo kopat (tokrat je očka že zraven), in bo ura devet, ko zaspimo. vsaj eni. upam.