kako se je vse začelo

s svojim super, prekrasnim, čudovitim, res zanimivim življenjepisom sem že leto dni iskala službo. imela sem dve diplomi, na koncu poti do magisterija, dve leti življenja v tujini, z znanjem in prakso o kakršni lahko slovenija samo sanja. po enem letu iskanja sem prišla do dveh zaključkov.

prvi - iskanje službe je psihično enak doživljaj kot je žalovanje. v tem letu sem šla čez vse faze.

začela sem v strogem zanikanju. aprila na zavodu za zaposlovanje dobim termin za avgust, da se slišimo in vidimo, kje sem, kaj počnem, ipd. moje zanikanje se je izrazilo s smehom in debelim pogledom, češ, avgusta? pa valda ne pričakujete, da bom avgusta še vedno brez službe? poglejte življenjepis, kdo me ne bi hotel? tudi prve izkušnje so izgledale temu primerne - vsaka ponudba, vsaka prijava je ne samo dobila odgovor, vključevala je tudi vabilo na razgovor. vabili so me povsod, kamor sem želela priti. na žalost se je na tej točki tudi končalo. po prvem razgovoru me niso več želeli.

normalno sem začela s kompromisi. druga faza, faza pogajanja. ni mi važno, kakšna je plača, važno je, da začnem kariero, da nekam pridem (pred tem sem že leto delala na projektu, pa se je na mojo nesrečo končal). ni mi važno, če začnem na dnu lestvice. še več, to je normalno. normalno je, da bom začela spodaj, pa bom potem z izkušnjami, delom in dokazovanji, da res znam, kar pravim da znam, prilezla do tja, kamor bom pač lahko. na tej točki še sama sebe ne bi zaposlila. smrdi po obupu, to že ni ok.

tam okoli decembra, ko je vse koštalo malo morje denarja, ko nisva mogla na novoletni izlet, ker tega denarja pač ni bilo več, še z njegovim denarjem sem mu kupila božično darilo, ko sem bila sita bednega leta, takrat se je začela depresija. nekaj mesecev, ko nisem hotela vstati iz postelje, ker kaj je fora? kaj bo drugače? nič. celo življenje bom samo prosjačila za delo, nihče me nikoli ne bo hotel, nikoli ne bom dovolj dobra. zakaj bi takšen človek vstal iz postelje? zakaj bi spet pošiljala prošnje? še več, komu naj jih pošljem, ko pa sem jih že vsem? ne samo, da nisem vstala iz postelje, ni minil dan, ki ga ne bi prejokala. poskusi biti praznično razpoložen, ko te bolijo zabuhle oči in ti bo od dehidracije razgnalo glavo in ti gre vsa energija v to, da usta držiš vsaj v vodoravni liniji, da se ti ne krivijo navzdol od razočaranja nad življenjem, bog ne daj, da bi se dejansko nasmehnila.

potem pa me je vse skupaj minilo. četrta faza. postala sem jezna. na vse in vsakogar. prva informacija, ki jo moraš vedeti o meni je, imam študentski status, ampak sem odrasla oseba, živim na svoje in plačujem položnice, denarja in službe ne rabim za petkovo ponočevanje, ampak za kredit - za hišo, za avto. ne delam preko študenca. ali me hočete zares, ali pa se lahko nehamo pogovarjati takoj. ko me je ubogi zadeti mladi berač na ulici nagovoril z besedami, kako mu bom polepšala dan, ker mu bom dala 90 centov, sem mu razložila svoje finance. koliko zaslužim s svojim študentskim delom, koliko stane najemnina in osnovne položnice, koliko denarja mi je ostalo za nadaljnjih 14 dni in za kaj vse ga moram porabiti. kaj pa, če bi on meni dal en evro, tudi jaz bi ga bila presrečna. v obrambo mojega sikanja, nisem plačevala položnic in najemnine, imela sem za malico, s katero sem preživela tistih osem ur dela. pa mogoče počasi dovolj, da si plačam telefon. najemnino, položnice in hrano je plačeval moj, starši so mi kupovali cunje in ves drag drobiž, ki pride zraven, med drugim so me vzeli s seboj na dopust. nikoli mi ni nič manjkalo, hkrati pa sem dejansko imela ves čas prazne roke. tega sem bila sita. nisem tako zanič. nimam tako malo za ponuditi. brihtna sem, načelom ne zganjam histerije. vem, preveč sem prijazna in mogoče ne bi znala pohendlati dela. no, tega zdaj ni več. vem, samo slovenka sem, kljub dvema letoma avstralije moja angleščina ni popolna, škoda, ampak glede svoje nacionalnosti pa res ne morem nič. in ne, nima te kaj zanimati, kakšen je moj relationship status, če te ne zanimajo moje izkušnje, tole je samo čudno in pod nobenim pogojem ne bom delala s šefom, ob katerem razmišljam izključno o dodatnih plasteh puloverjev in odstranjevalcu make upa, da ja ne bi imela prevelikih oči in si bo domišljal kaj napačnega. dovolj. res.

čez glavo mi je prišlo. postala sem zatežena, nadležna. predvsem sem postala nepotrpežljiva. nimam časa za bedarije, izgovore, izkoriščanja. preveč imam dela sama s sabo. ne bomo ovinkarili, povej kot je. in to sem tudi počela. nisem bila nasplošno slabe volje, samo res sem bila brez energije za budalščine, in očitno sem živela v butalcih.

potem pa sem odkrila še drugo stvar. nisem več ena, zdaj sva dve. decembra dobim otroka. sicer vesela, res, obožujem dojenčke, veliko bolj kot odrasle ljudi. škoda, ker je po potrditvi, da sem noseča, mati morala voziti vštric z mano s svojim avtom in me skozi okno nadirati, naj se že neham jokati, ker bo vse ok. škoda, ker ne morem iti v šoping in nabaviti vsega luškanega. škoda, ker ne vem, kam bom otroka dala, ker nekako v stanovanju ni prostora za še eno posteljo. škoda, ker mali res nimam nič za ponuditi.

ampak točko dve lahko razširim, kljub vsej škodi je to lepša zgodba.