misli o knjižnem sejmu

so predvsem močne, čustvene. najprej pomislim na to, da sem introvert.

pomislim na kupe knjig. začne se mi smejati, dobim zagon, energijo, veter v svoja krila, lahko bi premagala svet. moje življenje dobi smisel, dobi varno zatočišče. potem pomislim na sejem. ta mi zbije tla izpod lebdečih nog. sejem namreč zveni grozno zabavno, dokler ga lahko opazujem kot muha na steni. neskončno ljudi, ki se zaletavajo spredaj, zadaj, od strani, njihovi glasovi, ki me utapljajo, luči, ki me slepijo. vsega je preveč, moram se grebsti, moram spodrivati, se boriti. vsi ti ljudje, ki sploh nočejo brati. hočejo samo označiti lokacijo, narediti lepo fotko s knjigo, nabrisati filter in šteti srčke. stojnice, kjer se vsak ponuja, sladki dateljni, fige, sveže ribe. pogrešam miren kotiček, pogrešam kotiček, ki bi me dejansko vabil k branju, kotiček z udobnimi stoli, tistimi lepimi starimi fotelji, luči prijazne za branje, ne fotkanje, tišino, kjer se sliši le šepet, listanje knjig, šalčko, ki zadene ob krožniček. morda dopustim občasen hehet, vzdih, brisanje jokavega nosu. pomislim na sejem, ki ljudi mami k branju, ki naredi branje prijetno, željeno, ki mi ponudi knjigo, ki jo dejansko želim odnesti s seboj domov za vse večne čase. želim si odkriti čudežno svetilko. moje branje ni kultna prireditev, kamor pa res moraš priti. moje branje je sladko dejanje, kadar koli, kjer koli le lahko, je resna zveza. pomislim na tak sejem in spet postanem mirna.

so tudi dobre strani, pri vseh teh stojnicah se najdejo tiste, ki jih sicer nikakor ne bi našli. male založbe, tiste, ki nimajo knjigarn v vsakem velikem centru, tiste, katerih algoritmi nas ne dosežejo. potem berem članek za člankom, kako branje umira. kako ljudje ne berejo več, berejo instagram, ne dolgih knjig. kako ne kupujejo več knjig. hočejo poceni, vseeno jim je, če je angleška, mi to znamo. kako prevajalci niso plačani, kako je pisateljev preveč, da bi kateri prodal vsaj nekaj sto izvodov svojih solz, znoja, morda tudi krvi. založbe zapirajo svoja vrata, knjižnice še niso tako obupane. ampak.

ampak. če založbe zaprejo vrata, če so prevajalci neplačani, kdo bo potem prevajal v slovenski jezik? kdo bo potem izdajal v slovenskem jeziku, da bodo knjižnice lahko imele knjige v slovenščini? vrtim se okoli slovenščine, naenkrat me postane strah, da bodo slovenske knjige izginile. ostale bodo tiste površne, slabše (ni slabih knjig), izginile bodo tiste, ki ohranjajo slovenski jezik, ki večajo besedni zaklad. kako lahko slovenska knjiga izgine? celotna slovenska kultura je osnovana na slovenskem jeziku - pomislim na trubarja, prešerna. kako se morata vrteti v svojih grobovih. takšne bitke, mi bi pa zdaj ceneje, hitreje. mi nismo ponosni, ker imamo knjige v jeziku, ki ga bere dva milijona ljudi. ker ga ne bere. tukaj misli ustavim. nočem vedeti, kam pridemo, če nehamo brati, pisati, prevajati knjige v slovenščino.

naenkrat se veselim množice na sejmu, naj nas bo čim več. sama pridem zjutraj in ostanem do poznega večera. s sabo bom vzela čim več ljudi, vzklikala nad nizkimi cenami, nad raznolikostjo, nad lepimi platnicami, nad originalnostjo slovenskih avtorjev in čudovitimi prevodi, vonjala, božala bom knjige. domov jih odnesem poln avto.

še vedno introvert, ki živi za to, da bere v tihem, umaknjenem kotičku, se zavem, da je čas. čas, da svetu pokažem, kaj mi zares veliko pomeni, da jim ponudim isto možnost - pridite in poizkusite, kakšen blažen mir je to. čas je, da se začnem boriti za tisto, kar mi veliko pomeni.

slovenska knjiga.