olivija

ena tistih je, ki nosijo kratek frufru. tisti zares kratek frufru, ki se konča tam, kjer bi se pravzaprav moral začeti. naprej grejo lasje iz naravne rjave v pobarvano blond. ombra, umbra, ali pa ogromen narastek. v nosu ima uhan. na prstih pa cel kup lepih prstanov. oblečena je v temno jopico, čez črno majico z belim elle napisom, spodaj pa črne kavbojke. make up, itak. celo simpatično bitjece, drobceno, takšno, ki se veliko smeje.

ima dva otroka. elsie in olive, doma so v kaliforniji. ona je pastorka v cerkvi, pridiga. na pridigi je imela takšna oblačila, spodaj pa bele superge. z velikim belim ameriškim nasmeškom. spoznala sem jo preko prijateljev, ki so o njej pisali na instagramu. najprej so jo samo citirali, zdaj se ji že slab mesec zahvaljujejo. navdihuje jih vse, bolj kot so si kdaj mislili, da je navdih sploh mogoč. pa pravzaprav ni naredila nič, vsaj nič posebnega. oziroma ne. naredila je nekaj, česar človek sploh ne dela, to pa naredila tako enkratno, da so ljudje ostali brez besed. osebno je ne poznam. poznam jo samo preko instagrama, tudi mene je navdihnila, že slab mesec ji sledim, vsak dan večkrat prečekiram profil, tipkam hashtage in jih brskam, celo googlala sem jo. njo in njeno hči, olive. najmlajšo.

rojena 6. novembra, 2017. leto in slab mesec pred mojo, precej podobni sta si, čeprav je olive mogoče vsaj na slikah malo lepša. najlepši otrok je, kar sem jih kdaj videla. mogoče sta me zato tako prevzeli. obe sta lepi na pogled. navihani. nosita kape in klobuke kar znotraj hiše, ker jima to pač paše.

instagram mi zaradi svojih algoritmov, ki sklepam da, vključujejo moja krščanska, verska poznanstva, pa materinske profile, večkrat vrže ven obupane družine, kjer otroci nenadoma močno zbolijo za neznanim, potem pa cel instagram moli za vsakega posebej, in jesus’ name, postane najbolj pogosta besedna zveza. ob takšnih novicah velikokrat jokam, ne predstavljam si, kaj grejo družine skozi. potem pa normalno sledim, itak mi instagram ne da veliko izbire, ne vlagam truda v njihovo stalkanje. vedno, brez izjeme, po molitvah, otroci ozdravijo. dovolj da grejo domov, dovolj da preživijo. naprej, o posledicah, ne izvem nič. sredi decembra sta se ne eden, temveč kar dva otroka spravila k popoldanskemu počitku. en, fantek, crew, star leto. in olive, stara dve. noben ni preživel. oba sta v spanju, kar tako, prenehala dihati. fantek se je boril še nekaj dni, priklopljen na naprave, sčasoma so mu odpovedali ostali organi. te je daroval naprej drugim otrokom. tudi tega si ne predstavljam.

olive je bila mrtva takoj, ko so jo našli. oživljali so jo reševalci doma, oživljali so jo v bolnišnici, ampak nobenega odziva.

njena mati, kalley heiligenthal, je objavila slikco njene hčerkice izpred enega dneva. kratko in jedrnato napisala svoje. verjame v jezusa, ki je vstal od mrtvih in čas je, da se enako zgodi tudi njeni hčerki. pika. vsak dan je objavila sliko s komentarjem, danes je dober dan za obujenje od mrtvih. devet dni kasneje so malo olive pokopali.

v resnici veliko bolj čudaško kot ne. tako zelo čudaško, da me je fizično bolelo, ker je google naredil točno to - zbral informacije vseh, ki so se odločili, da je to čudaško, nezdravo, nenormalno, cerkev je kratko malo zmešana, njej dovolijo živeti izven umobolnice. izrezali, kradli so slikce male navihane olive z namenom, da bi očrnili njeno mater, nekoga, ki je doživel izgubo, ki je nihče nikoli ne bi smel doživeti.

brala sem njene komentarje. komentarje, cele zgodbe in bloge tistih, ki so prišli k njej na dom, izrazit sožalje, izkazat pomoč. potem pa se ulegla pod mizo in jokala. zanjo. za olive. in od sreče, ker sem končno najdla nekoga, ki je tako zelo boljši od mene, močnejši, čistejši, zvestejši. ki ima tako zelo bolj rad, kot sem kadar koli imela rada kogar koli. če je kdaj obstajal junak, sem svojo našla.

nočem teologije, filozofije, marksa in opija. samo deliti pomembno zgodbo, ki se me je dotaknila do dna duše. mogoče se še koga.