težko je zleteti

agata tomažič - tik pod nebom

tokrat agata tomažič v romanu, ne le kratkih zgodbah. ima res svoj, očiten stil, naj ga zaznamuje temačnost, globina, razkrivajoče misli, pokvarjenost in obupanost junakov. lastnosti same po sebi, ne dobre, ne slabe, vendar takšne sorte, ki branje njenih del naredijo zahtevno, počasno, prežvekujoče - definitivno ne gre hitro in bognedaj, da bi padel notri. to velja tako za junake kratkih zgodb (česar ne moreš povedati frizerki), kot za oba junaka (kratkega) romana tik pod nebom. naša junaka sta ožbej in metod, mladenič, ki je računalniški genij, ki mu uspe čez lužo, in starejši gospod, glavni urednik časopisa, ki tone, zaradi pomanjkanja hoje s tekom časa, ki printa, ne objavlja na ekranu. na začetku teče zgodba ločeno, vsakih nekaj strani se znajdemo v glavi enega ali drugega. oziroma, da ne zavajam - zgodba je v tem primeru ohlapen pojem. v vsakem odseku izvemo majčken košček, skrite misli, dogodke iz otroštva, ki so oblikovali in še sedaj oblikujejo, ampak zgodba kot pripoved, razvoj dogajanja v vsaj neki približni linearni črti, kjer se zgodi ena stvar, pa druga, tretja, ne nujno v tem vrstnem redu. pravzaprav se zgodi zelo malo, dogajanje je nekaj postranskega.

spremna beseda mojce pišek se osredotoča na umiranje novinarstva, predvsem tiska. dobesedno (na zadnji platnici):

roman agate tomažič je občudovanja vredna, resna državljanska gesta, s katero bralca vabi, da skozi fikcijo spozna realnost, v kateri še včeraj nepogrešljivi mediji danes razpadajo pri živem telesu. - mojca pišek

ne morem reči, da se ne strinjam, vendar mi je tako kot dogajanje v zgodbi tudi umiranje medijev postranska lastnost romana. sama sem v njem našla vrednote, predvsem spreminjanje teh vrednot skozi življenje posameznika, otroštvo, mladost, začetki kariere, vrhunec, konec, razlike v vrednotah med eno in drugo osebo, razlike v vrednotah med eno in drugo generacijo. in kako težko je reči, da je ena boljša kot druga, kako težko je reči, da te dobra vrednota lahko popelje na dobro, pravo pot, ali da te lahko slaba izkušnja in slab odnos, slaba reakcija nanjo, na koncu pripeljeta do dobrega, pravega spoznanja, ki te naredi močnejšega, in v tem primeru si upam trditi, tudi boljšega. da se te vrednote spreminjajo med starejšimi, morda bolj oprijemljivi v primerjavi z današnjimi, na videz vase zazrtimi, vsaj v svoje ekrane zazrtimi, oddaljenimi takšnimi in drugačnimi pripomočki,... to mi je samo okvir, ki lažje prenese svoje življenjsko spraševanje na papir.

to pa naj bi bila lastnost dobrega romana. da vsak v njem lahko odkrije toliko različnih skrivnosti.

*

skratka, maj je mesec počasnega prežvekovanja, komaj čakam lahkega romana, ki bo poln pravopisnih napak, lukenj v zgodbi, ki me bo spravljal v smeh s svojimi klišeji, in mi omogočil malo nezdrave prehrane in možganov na off.