kriminalka?

mirt komel - medsočje

pa ne no! ah, kako zelo sem bila polna veselega pričakovanja nad telim zakladom. res, počutila sem se kot bi se nekateri mali otroci na božično jutro (zakaj ne na svoj rojstni dan? veliko več pozornosti in daril, brez pričakovanj nazaj ....). kdor se spomni, mirt komel je (bil) moj profesor filozofije na faksu, tiste sorte, ob katerem se zgubim kot svetovni idiot pri približno četrti besedi. bilo me je strah, da bo zadeva preveč zakomplicirana. pianistov dotik je bil fantastičen, ena najboljših knjig sploh kadar koli. ko torej naredimo kombinacijo super pisatelja z mojim (enem izmed) najljubših žanrov, potem bi mi moralo raznesti glavo. pa mi je ni. bojim se, da je izpolnil moje strahove in vse skupaj malo preveč zakompliciral. začelo se je noro dobro, zaplavala sem v vesele vode, zadnjih sto strani pa je postalo vse, no, po filozofsko zakomplicirano za lase privlečeno. vidim, kaj je skušal narediti, in recimo, da mu je na nek način uspelo, ampak mislim, da bi bilo bolje, ko bi se odločil za eno ali drugo, ne pa vse naenkrat. preveč vsega v premalo zgodbe, premalo detajlov, pre- ... vse je samo malo pre-.

to povedano, knjiga je še vedno precej dobra, samo moja pričakovanja so letala previsoko in se vsaka stopnička pozna.

kar mi je bilo res všeč, je izum kraja. to reši ogromno problemov, sploh za slovenijo, kjer vsi vse poznamo in je težko izvesti neko fikcijo v resničnem kraju. bravo. vrgel se je v morilce, tema moje magistrske in verjamem, da ne čista neznanka tudi z njegove bolj profesionalne, fdv smeri. ob tem sem se počutila, kot da delim neki insajderski vic, kar dobro. potem pa pride detektiv in vse se zatakne na točki, za katero skrbi tudi mene, kadar začnem spet resno razmišljati o lastni detektivki. to je, da pač ne poznam dovolj slovenskih detektivov (v resnici ne poznam nobenega). moraš vedeti nekaj o obdukcijah, o postopkih, moraš poznati vsaj temelje kulture, tudi če jih tvoj detektiv ruši. vem, da to ni bil komelov cilj, ampak težko je pisati o temi, če ti tema ni popolnoma jasna. primer, tadej golob v jezeru, ta ve, o čem govori. res pa je, da je tukaj govora o popolnoma drugačni zgodbi.

čeprav se je v resnici zgodil umor mladenke, vendar je to postranska zgodba, ki pomaga pri psihološkem izkopavanju mislih, besed in dejanj našega glavnega protagonista, erika tlomma. novinarja, ki je prišel na oddih, na vas, kjer se nikoli nič drastičnega ne zgodi. tukaj bralca čaka lepo presenečenje.

pa da ne zakompliciram še več, če se potopimo z 'pa da vidimo, kaj bo' odprto glavo, potem mora biti tole res zanimivo branje. včasih pomaga, če človek ne razmišlja preveč. in to naj bo slogan. za medsočje, komela, in mojo malo malenkost.