kot skandinavci v ljubljani

tadej golob - leninov park

leninov park bo za vse večne čase ožigosan kot knjiga, ki sem jo brala med porodom. res je, nisem se zvijala ob bolečinah ali uživala čudovite epiduralne, sem jo pa brala medtem ko sem oblečena v neudobna oblačila jedla zdravo hrano in vsako minuto pričakovala akcijo. več o tem na bolj primernem mestu, sentimentalnost ob zgodbi naj bo s tem dovolj jasno razvidna.

*

leninov park je drugi del, drugi primer slovenskega, ljubljanskega kriminalista tarasa birse. in močno pričakovano nadaljevanje, nekaj mi pravi, da ne samo zame. več o prvem primeru si lahko preberete v jezeru. o tem delu je miha mazzini zapisal: prva slovenska kriminalka, ki sem jo prebral, da koraka ob boku skandinavcem. težko bi bolj kratko, jedrnato in jasno opisala, kaj si mislim o slovenski kriminalki. predvsem golobovi. obvlada, ni kaj.

junaki in nejunaki so enako fantastični, kot so bili, zapleti, razpleti, umor, lovljenje morilca, zgodba mimogrede, pa še kakšna za zraven. nujno, nujno v branje.

edina razlika med leninovim parkom in odličnim, brez napake napisanim jezerom, je mogoče v dodelanosti samega kriminalnega dejanja. golob gre še vedno v nore detajle, kriminalisti, forenziki, patologi, vsi drugi boljši ali slabši strokovnjaki, primer te potegne vase in nikakor ni mešanje megle, ker se je nekaj pač moralo dogajati. je pa 'preprost primer', 'nepomemben primer', in temu primerno dobi tudi malo manjšo dozo pozornosti, kot bi si jo morda lahko zaslužil za kriminalko. mogoče je to edino, kar sem pogrešala - malo več badbojev, več streljanja, več pokvarjencev. res pa je, da je zgodba dovolj polna tudi brez tega, pa bi dober kriminalec samo delal preveliko gnečo.

bom pustila goloba naj dela kot hoče, sama pa bom samo uživala v delu številka tri. gremo na delo, prosim!